Zgodovina šole

Šola v Šmartnem je začela delovati leta 1818. Prvi učitelj je bil Jurij Torinek (cerkovnik in organist). Šola je bila podrejena cerkveni oblasti. Šolsko poslopje je bila takrat lesena bajta – kaplanija do leta 1822. Otrok je bilo 30.

Leta 1870 je upokojeni župnik Jakob Črepinšek v svoji oporoki zapustil za namene šolstva zemljišče, na katerem se nahaja današnje šolsko poslopje, šolski vrt in sadovnjak.

Leta 1892 so sezidali novo šolsko poslopje in sicer pritlično, z eno učilnico in stanovanjem za učitelja, ki je poučeval dvorazrednico.

Leta 1903 so šolski zgradbi dodali nadstropje. Pred II. svetovno vojno je bila šola šestrazredna in je imela 240 obiskujočih otrok in 5 učnih moči.

Med učitelji je bil pomemben Ivan Kvac, ki je na šolo prišel leta 1891 in ostal do svoje smrti leta 1923. Bil je sadjar, čebelar in vodja pevskega zbora.

Nasledil ga je Vinko Požar, ki je vodil šolo do okupacije in po okupaciji do upokojitve leta 1954. ljudje ga imajo v spominu kot blagega človeka, ljubitelja prirode in nadarjenega slikarja.Ustanovil je kmetijsko in nadaljevalno šolo.

Po končani II. svetovni vojni je bilo šolsko poslopje popolnoma izropano in zapuščeno, saj ga je leta 1944 zapustilo nemško učiteljstvo. Najprej je bilo potrebno poslopje prenoviti za pouk.

15. oktobra leta 1945 se je pouk začel v štirih razredih, tretji razred je imel dva oddelka (letnika), četrti tri. Vseh učencev je bilo 186. Tudi pozneje je bilo učencev stalno okrog 190, šola pa je postala šestrazredna.

V šolskem letu 1959/60 je vodstvo šole prevzel Tine Lorger. Leta 1964 so obnovili in razširili šolsko poslopje in pridobili eno učno sobo. V prizidku, kjer je sedaj stanovanje, je kraj nekaj časa imel celo zdravniško ambulanto; ki so jo zaradi premajhnega obiska naslednje leto ukinili.

Šmartno in šola imata neke posebnosti. Ljudje so bili navajeni na prireditve. Z učiteljsko pomočjo je šolska mladina stalno prirejala razne mladinske igre. To je bilo v zvezi z živahnim delovanjem krožkov na šoli. Zelo pomemben je bil sadjarski in vrtnarski krožek pod vodstvom upravitelja Požara. Nasledil ga je Tine Lorger, ki je okolico šolskega poslopja vzorno uredil s pomočjo učencev višje stopnje. Veljala je za najlepše urejeno podružnico daleč naokoli.

Leta 1964/65 so šolo kot podružnico priključili IV. OŠ, leta 1967/68 pa OŠ v Vojniku. Padlo je tudi število učencev. Leta 1970/71 jih je bilo 79.

Leta 1973 je bila urejena dvorana v kulturnem domu in odslej jo je šola uporabljala za telovadnico in razne proslave, ki jih je bilo v tistih časih veliko. Učenci so se vključevali v različne krožke na šoli. Uvedena je bila mala šola. Po uvedbi šolske kuhinje so učenci lahko dobivali malico in po želji kosilo. Število učencev je dolgo ostajalo približno enako, okrog 79, leta 2000 samo 71 – pozneje pa je vsako leto upadalo.

Sedaj je na naši podružnici 38 učencev. Imamo vse pogoje za kvalitetno šolanje: jutranje varstvo, podaljšano bivanje, prevoze, malice in kosila, izobražen in prizadeven kader. Prednost v naših oddelkih je majhno število otrok, toplina domačega kraja in navezovanje pristnih stikov z okoljem.

Naša šola je bila vedno duša kraja in učitelji nosilci kulture. Šola nudi gostoljubje glasbeni šoli in sekcijam kulturnega društva v kraju. Trudi se, da mladi ostanejo povezani s krajem, poženejo korenine in se počutijo nekje doma. Veliko nas je, ki se trudimo obdržati šolo, odločitev pa je v rokah staršev otrok zdajšnje in bodočih generacij.

rtnem je začela delovati leta 1818. Prvi učitelj je bil Jurij Torinek (cerkovnik in organist). Šola je bila podrejena cerkveni oblasti. Šolsko poslopje je bila takrat lesena bajta – kaplanija do leta 1822. Otrok je bilo 30.

Leta 1870 je upokojeni župnik Jakob Črepinšek v svoji oporoki zapustil za namene šolstva zemljišče, na katerem se nahaja današnje šolsko poslopje, šolski vrt in sadovnjak.

Leta 1892 so sezidali novo šolsko poslopje in sicer pritlično, z eno učilnico in stanovanjem za učitelja, ki je poučeval dvorazrednico.

Leta 1903 so šolski zgradbi dodali nadstropje. Pred II. svetovno vojno je bila šola šestrazredna in je imela 240 obiskujočih otrok in 5 učnih moči.

Med učitelji je bil pomemben Ivan Kvac, ki je na šolo prišel leta 1891 in ostal do svoje smrti leta 1923. Bil je sadjar, čebelar in vodja pevskega zbora.

Nasledil ga je Vinko Požar, ki je vodil šolo do okupacije in po okupaciji do upokojitve leta 1954. ljudje ga imajo v spominu kot blagega človeka, ljubitelja prirode in nadarjenega slikarja. Ustanovil je kmetijsko in nadaljevalno šolo.

Po končani II. svetovni vojni je bilo šolsko poslopje popolnoma izropano in zapuščeno, saj ga je leta 1944 zapustilo nemško učiteljstvo. Najprej je bilo potrebno poslopje prenoviti za pouk.

15. oktobra leta 1945 se je pouk začel v štirih razredih, tretji razred je imel dva oddelka (letnika), četrti tri. Vseh učencev je bilo 186. Tudi pozneje je bilo učencev stalno okrog 190, šola pa je postala šestrazredna.

V šolskem letu 1959/60 je vodstvo šole prevzel Tine Lorger. Leta 1964 so obnovili in razširili šolsko poslopje in pridobili eno učno sobo. V prizidku, kjer je sedaj stanovanje, je kraj nekaj časa imel celo zdravniško ambulanto; ki so jo zaradi premajhnega obiska naslednje leto ukinili.

Šmartno in šola imata neke posebnosti. Ljudje so bili navajeni na prireditve. Z učiteljsko pomočjo je šolska mladina stalno prirejalarazne mladinske igre. To je bilo v zvezi z živahnim delovanjem krožkov na šoli. Zelo pomemben je bil sadjarski in vrtnarski krožek pod vodstvom upravitelja Požara. Nasledil ga je Tine Lorger, ki je okolico šolskega poslopja vzorno uredil s pomočjo učencev višje stopnje. Veljala je za najlepše urejeno podružnico daleč naokoli.

Leta 1964/65 so šolo kot podružnico priključili IV. OŠ, leta 1967/68 pa OŠ v Vojniku. Padlo je tudi število učencev. Leta 1970/71 jih je bilo 79.

Leta 1973 je bila urejena dvorana v kulturnem domu in odslej jo je šola uporabljala za telovadnico in razne proslave, ki jih je bilo v tistih časih veliko. Učenci so se vključevali v različne krožke na šoli. Uvedena je bila mala šola. Po uvedbi šolske kuhinje so učenci lahko dobivali malico in po želji kosilo. Število učencev je dolgo ostajalo približno enako, okrog 79, leta 2000 samo 71 – pozneje pa je vsako leto upadalo.

Sedaj je na naši podružnici 38 učencev. Imamo vse pogoje za kvalitetno šolanje: jutranje varstvo, podaljšano bivanje, prevoze, malice in kosila, izobražen in prizadeven kader. Prednost v naših oddelkih je majhno število otrok, toplina domačega kraja in navezovanje pristnih stikov z okoljem.

Naša šola je bila vedno duša kraja in učitelji nosilci kulture. Šola nudi gostoljubje glasbeni šoli in sekcijam kulturnega društva v kraju. Trudi se, da mladi ostanejo povezani s krajem, poženejo korenine in se počutijo nekje doma. Veliko nas je, ki se trudimo obdržati šolo, odločitev pa je v rokah staršev otrok zdajšnje in bodočih generacij.